It could only happen to me…

Kljub temu da nimam ne vem kok dolgih las, moram vseeno enkrat mesecno hodt k frizerju, da ne zgledam totalno zarascen in neurejen. Ze cca 5 let hodm k enmu in istmu frizerju in vedno me kr stisne v zelodcu ko pomislm da morm tja. Ponavad vse skupi zgleda tko, da ene 10 dni prej razmislam da ga moram poklicat in ko koncno ga, ne vem a je sploh treba it al ne… Svoje frizure se glih nekak navadm (kljub temu da zgleda grozno), pri njemu pa pol nikol ne vem kako me bo postrigu. Vse je bol ko kaksna ruska ruleta, saj me sploh ne poslusa kaj bi rad, ker je moje glave ze nekak “navajen”. Vedno mu recem da naj pusti lase uzadi in pri stran enak dolge, pa sploh ne jebe… vedno mam uzadi za kaksn cm dalse ker je to zdej kao “in”…

OK sej vem kaj mislte, zakaj ne zamenjas frizerja. No en razlog je ta, da je tip ratu moj dober kolega in da ga zdej kr tezko skenslam. Drug razlog je pa ta, da ne vem niti kam bi sou. Enkrat sm prsou u znan Ljubljanski salon, kjer me je punca postrigla u ene 7. minutah (vlkucno s pranjem glave), zgledu sem pa tko k da so me lih pogojno izpustil iz zapora - zabrit prstran pa mal dalse uzgori… zgledu sem ko en cefurcek iz Fuzin…

Zdej pa resno - a je frizer za koga sploh prijetna izkusna. Kakor opazam pol vecina ljudi ni prepricana a zgledajo bols al slabs kot prej. Recimo moja mat, cist vedno jo neki mot… enkrat so prekratki, enkrat predolgi, enkrat pretemni, enkrat jo nardi starejso, bla bla… Kaj jaz vem, zame je se vedno najlepsa mama na svetu, sam to ji pol kurca ne pomaga ker ma ona drugacno mnenje.

No to je to, sem mogu neki na to temo napisat. Ce kdo ve za kaksnega kul moskega frizerja naj sporoci, da grem stestirat. Zdej pa morm it, mam frizerja…

Ze par let kupujem cune pri eni firmi iz New Yorka. Majo kr kul stvari, sam nazalost je najblizja stacuna v Londonu, kar ni glih priročno. Do zdej sm vedno kupval v trgovini, zdej sm se pa odlocu da narocim en paket cun po netu. Ubistvu je vsa zadeva cist izi… no vsaj kar se tice narocanja. Gres na sajt, krijejtas account, zacnes dajat kar ti je vsec v kosarco in gres na check out. Limit narocila je 15 artiklov in tok stvari sem tud narocu, vse skupi je stal pa cca $560 + $90 za postnino. Ok sem reku… sej se ni tok glede na to kaj vse sm nabasu v kosarco. Lepo kliknem buy.

Ker je bla zadeva poslana s fedexom sem skoz cekiru status posilke na netu in se ful razveselil ko je bla zadeva v dveh dneh ze na nasi carini - to je blo v petek. Ves nestrpen sem caku kdaj me bo kdo poklicu oz prpelu paket pa nc. Ok sem reku ves optimisticen, bo pa v soboto. Zjutri se po naporni noci ves zmackan odkotalim do nabiralnika in not najdem kuverto od spedicijskega podjetja Speed d.o.o. (ironično ime), da rabjo od mene se ene podatke (zakaj me niso rajs poklical v petek pa bi jim po telefonu povedu svojo davcno mi ne bo nikol jasno). Uglavnem klicem na podjetje pa seveda ne delajo do pondelka, tko da sm jo mahnu v mest na par popoldanskih pirckov da pridem k seb, pa bil ze mal tecen zarad situacije. Umes je se en kolega klicu pa omenu da je cel teden caku da so mu ocarinl robo, na konc pa se razlagu o enih nenormalnih stroskih carine… ampak jst ga seveda nism poslusu ker sem pac racunov da me bo prsla carina 20% cene izdelka.

V pondelk potem sporocim vse potrebne podatke enmu totalno zdolgocasenmu cloveku na drugi strani linije, ki rece da lahko v tork pricakujem paket. No fajn sm reku, one day to go. V tork mi ob ene 11.30 pozvoni en fedexovc, da je prpelu paket in naj pridem placat. Pridem dol pa mi pred faco pomoli racun za cca $320 carine (70% vrednosti in ne 20% kot sm racunu)! Jst tko wtf, tuki mora bit ena napaka? pa gospodic jasno nardi uno neumno faco, kar je verjetno pogoj da pri njih sploh dobis job in pove da on sam dostavla pakete. Zacnem brat tist list in vidm da je poleg carine (ki je bla samo ene $120) se nek spedicijski postopek, eni ddvji, pa na konc se lezarnina, ker je kao paket lezu pr njih! Pa jst “ja ce niste delal kako naj pridem po paket?” Un spet svojo glupo faco pa neki u zrak gledat. Recem OK kere kartice pa sprejemate, pa me tip gleda ko kretena… “kartice? ne ne, mi sprejemamo samo kes” … Ze mal tecen ga pogledam pa recem ce se mu zdi da mam kr tok kesa u denarnci, pa se ni dal dost motit in je seveda spet naredu svojo (zdej ze legendarno) glupo faco. Nc sm reku, pol pa paketa ne morm uzet ker nimam s cim placat. Tip se ne bu ne mu obrne in fukne paket v avto, zravn mi pa zamrmra svojo telefonsko, da naj ga poklicem ko bom meu dnar. 

Zarad vsega sem biu seveda do konca razpizden in sploh nism vedu a bi uzeu paket al ne, ampak glede na to da sm ze dal davcno ni kej dost za narest. Dalj casa ko zavlacujem slabs bo, oni bodo pa konc koncev kes dobil al hocm al pa ne. No ko pol po vseh mukah koncno dobim paket v roke zacne probavat zadevo in ugotovim da je pa ful stvari prevelkih! Vse sem uzel M, ampak ene 2 puloverja sta tok velka da bi se lahko medved obleku not pa se bi bil plac.

“Fak off” se zaderem in z vso mocjo poklopm ekran od novtica da se cela miza strese, zarad cesar pol na tla fukne se moj telefon, ki ga pol se ves besen brcnem da odleti u steno. Ko se pomirim zacnem sestavlat bogo nokio in ugotovim da sm sfuku enkran, tko da zdej sploh ne vem kdo me klice. Spet se zaderem “fuck off”, se usedem za racunalnik in vidm da je ugasnen. Prtisnem tipko za ON pa nc… prtisnem se enkrat, spet nc… Ok tole pa ze ni smesno si recem. Zacnem neki odpirat pa zapirat zadevo (drucga itak ne znam kar se tice popravlanja nouticov) in hocm nocm ugotovim, da sm sfukov tud to. Dons sm ga nesu na servis pa so rekl da je konc in da tud podatkov ne morjo dobit iz njega. Pizda no, a sm loh se vecji kmet. Iz enga prijetnega nakupvanja oblek sem si naredu za ene 2000€ skode +  enmu cariniku sem pokril za 2 mesca malco pa prevoz u sluzbo. Uglavnem zdej delam na enmu 200 let starmu racunbalniku z 256rama (ja to se obstaja!!), zraven mene pa lezi cel kup oblek, s kerimi nimam kej pocet. Sem razmislov da jih poslem nazaj pa zamenam za manse, ampak kje pa upam… da grem se enkrat cez tole se mi bo zmesal:)

Globalno gledano lahko recem da se mi zivlenje zdi ena precej brezvezna zadeva. Pa ne da ne uzivam v stvareh ki jih pocnem, samo cel svet kar nekam bezla, pa dejansko noben ne ve kaj sploh hoce. Ko mal razmislam je najleps ko si v soli (ceprav takrat tud slucajno nisem gledu tko na to zadevo), saj mas tocno postavljen cilj in ves kaj je treba narest - se prav dokoncat solo.

Pol ko gres pa v sluzbo se pa vse smernice nekak zabrisejo in se sam ne ves kako ti bo znesl prezivet naslednih 50 let za isto kretensko mizo in cakat da ti nakazejo placo. Tud sam sem 7 let presedel v sluzbah,  ko mi je naenkrat dopizdil in sem vse pustu in sel na svoje. Glavni vzrok za odhod so bli sodelavci, no ubistvu moja sefica, ki je dejansko najvecja krava ki jih poznam… ok sej vem da to vsak rece za svojga sefa, ampak 32-letna samska in zakompleksana zenska je definitivno na vrhu lestvice ljudi s katerimi nocem met vec opravka. Sej po svoje se mi je kr smilla. V lajfu je mela samo enga tipa, ki jo je na mojo zalost pustu glih takrat ko sem se jaz prkotalu na firmo. Posledicno sem pokasiru ure in ure jamranja o tem in do dneva mojga odhoda se vedno ni nehala govort o njemu. Sam jebat ga, vec al manj smo ga ze enkrat vsi nafukal v ljubezni, pa je slej ko prej treba naprej…

Uglavnem kaj sem ze govoru? Aha sluzba pa to. No jaz mam eno odlicno lastnost, ki jo veliko drugih ljudi nima, pa bi si jo mogoce zelel… to je da imam miljon idej in cele dneve razmisljam o projektih, biznisih in stvareh ki bi jih rad pocel. Nazalost pa ma ta lastnost tud slabe stvari in sicer da delam na miljon projektih naenkrat, namest da bi se bolj posvetil samo dolocenim… trenutno me prezivlajo americani in podjetje google, ki mi vsak mesec posilja ceke, za kar sem jim nadvse hvalezen:) Ubistvu sem si zivlenje uredil tko da lahko zdele spakiram kovcke pa grem za 6 mescov kamorkol kjer majo net, samo dejansko tega ne nardim, kljub temu da me nobena stvar ne zadrzuje tuki. Mogoce sem res mal zgublen in ne vem kaj bi rad pocel… na prevec koncev letam kar me totalno utruja. Odloct se morm za eno al pa dve zadevi pa gas…

Ko sem odpiral podjetje v USA sem kar nekaj casa prezvel izven Slovenije in ko sem se vrnu me je kr stisnl v zelodcu ko sem videl to naso depresijo. Tisti ki veliko potujejo me verjetno razumejo, ker vedo da izven Slovenije obstaja drugacen svet, od cloveka pa je odvisno a mu je vsec ali ne. Jaz sem celo mislu da se nikol vec ne vrnem v Ljubljano, pa evo… here I am… dolga zgodba ki jo bom prihranu za kdaj drugic. Grem zdej naprej delat… americani so glih sred delovnika:)

Že neki časa nazaj sem začel razmišlat da bi postavu en blog, pa kar nekak nisem najdu časa. Evo zdej sem ga končno odpru in upam da bom lahko z mojimi zgodbami iz vsakodnevnega živlenja sej koga spravu v dobro voljo. Sej vem da to vsak misli, ampak jaz dejansko nisem normalen človek - pa s tem ne mislim da je z mano kej narobe. Kljub temu da jih imam malo pod 30 sem v življenju doživel vse živo in ko pomislim nazaj sploh ne morem verjet kako mi je vse ratal preživet. No še bolj me zanima kako je ratal preživet mojim staršem in kako da me niso pokončal kar oni?! No zgodovina je zgodovina in verjetno sem 95% dogodkov tako ali tako pozabu…v spominu ostanejo samo posebni dogodki, kar pa nažalst ni zadost. 

Enkrat ko sem bil v prvem letniku so nam organiziral enodnevni izlet v Minhen. Takrat sem se najvec druzu z mojim sosolcem s katerim sva prezivela svasta. No ta dan se sicer ni dogajal nc posebnega (razen da sva namest ogleda muzeja zasla v neko gayevsko cetrt sred pizde materine), je pa on bog ve zakaj vse zapisu na en list papirja in ga za neki let spravu v predal. Eno soboto sva se pred odhodom v K4 dobila pri njemu doma in po nekaj litrih vina sva zacela brat to zgodbo. Nisem mogu verjet kako se mi je v glavi kar naenkrat zrolov cel film tega dneva, klub temu da v tem casu na izlet tud enkrat nisem pomislu. Takrat sem se seveda odlocu da bom zacel pisat dnevik, pa mislm da tud enkrat nisem nc napisu… sem rajs cas zapravu za kaksne bol pomembne stvari (beri: gledanje porno revij in poslusanje muske, pitje, gledanje tvja, ucenja za popravce,…).

No uglavnem namen mojga bloga je da mal dokumentiram moje zivlenje in zraven se nardim kaksen zapis preteklih dogodkov ki sem jih v celoti pripravljen delit z vsemi… ce bo seveda sploh kdo priromal na tale moj blog. Pa začnimo…